Na nebu, glej! bele ovčice
zakrivajo sonce, pozdravljajo ptice. OBLAKI
Nimajo kril, pa po nebu letijo.
Zdaj so prav gosti,
zdaj spet se zgubijo.
Svetli so zjutraj, zvečer žareči,
v soncu prijazni,
v nevihti preteči. OBLAKI
Če sem brez sadu v jeseni,
zame se nihče ne zmeni;
ko pa sadja poln stojim,
v rebra kamenja dobim. OREH
Dvoje lupin,
jedro je sin. OREH
Zunaj zeleno,
za rabo nobeno.
Znotraj pa rjavo,
trdo kot za stavo.
V sredini pa belo –
pohrustaš veselo. OREH
Okrogel je,
z njim se lahko igraš,
če ga zdrobiš,
se z njim posladkaš. OREH
Če sem brez sadu jeseni,
zame nihče se ne zmeni,
ko pa sadja poln stojim,
v rebra kamenja dobim. OREH
Je pogumen in močan,
kot prvi med ptiči znan,
s plenom v krempljih odleti
v gorsko gnezdo, kjer živi. OREL
Blebetaje gre s planine,
ki jo bo pobelil sneg,
volno da nam sredi zime,
ker popasla je ves breg. OVCA